Končno smo šolo v naravi dočakali tudi mi. Zadnji teden v marcu 2022 smo se po dveh letih »čakanja« odpravili v Sečo, kjer smo se nastanili v bungalovih in sobah CŠOD Burja. Bivanje in pogled na morje sta nas čisto prevzela. Po dolgi vožnji z vlakom do Kopra in nato še z avtobusom do Seče nam ni zmanjkalo energije. Popoldne smo se že odpravili na bazen, kjer so učitelji preverili naše spretnosti plavanja. Tako smo vsak dan bili razdeljeni v skupine in urili ter usvajali različne tehnike plavanja. Na koncu smo bili že pravi spretni plavalci. Najlepše so bile vodne igre. Seveda pa nismo samo plavali; ogledali smo si in spoznavali okolico doma ter življenje v Primorskem svetu; razgibavali smo se na zunanjem fitnesu ob plaži in si ogledovali ladje; ogledali smo si Vrt kaktusov in izvedeli, da so nekateri stari že več kot 60 let, gospa, ki pa nam je kaktuse predstavila, pa večino kaktusov vzgaja sama. Še posebej vznemirljiva je bila vožnja z ladjico do Pirana. Takoj ko smo izpluli, smo nasedli. Ni nas bilo strah, saj smo vedeli, da nam ne bo hudega. Po navodilih smo se premikali na določen del ladje in po petnajstih minutah nadaljevali vožnjo. Piran je čudovito staro mesto, z mnogimi znamenitostmi. Povzpeli smo se do vrha in uživali v čudovitem razgledu. Ogledali smo si tudi Akvarij ter videli morske živali, ki jih sicer še nismo. Po napornem popoldnevu se nam je prilegel sladoled. Malo nam je nagajalo vreme, vendar se nismo pustili zmotiti. Takrat smo se igrali družabne igre in se še bolj povezali med seboj. Soline smo si ogledali od daleč, smo pa sešili vrečke iz blaga in jih napolnili s soljo in sivko. Zdaj vemo, da je Piranska sol najboljša. Ob večerih smo igrali nogomet ali s svetilkami opazovali kipe v Forma Vivi. To je bilo napeto. Pri tem nas je vedno spremljal beli muc.
Dnevi so hitro minili. Prišel je petek, ko smo skrbno spravili spominke in se odpravili z vlakom proti domu. Najlepši spominek pa je tisti, ki bo v naših srcih ostal še dolgo – šola v naravi v Seči.