Naša doživetja v gozdu znova dokazujejo, da je to kraj, kjer se otroci sprostijo, razgibajo, stkejo dobre prijateljske vezi, pridobivajo izkušnje in se počutijo svobodne. Naše veliko veselje pa je, da učenci preko igre razgibajo svoje možgančke in se počutijo pri tem nadvse zadovoljno in uspešno. Učne ure v gozdu niso nikoli dolgočasne in vedno prehitro minejo. V času naših doživetij sem učence najprej razdelila v pare. Že po poti do gozda je bila njihova naloga, da poiščejo po dva predmeta, ki ustrezata barvi v jajčni škatli. Učenci so bili usmerjeni k opazovanju in zaradi tega mogoče opazili tudi nekaj, kar sicer ne bi: v daljavi so zagledali fazana ter prvo letošnjo štorkljo, ki je poletela skoraj nad nami. V gozdu smo se najprej umirili in poslušali zvoke: slišali smo različno ptičje petje, pravi ptičji raj. Žolna je neizmerno trkala po deblu; iskali smo jo, vendar je nismo našli. V daljavi je nekdo podiral drevesa – slišala se je žaga, ki pa ni preglasila čmrlja in čebele, ki sta letala iz cveta na cvet. Takrat smo opazili, da so gozdna tla posuta s cvetjem, listja se skorajda ni videlo; ostanki noric in zvončkov, podlesna vetrnica, kalužnica in pljučnik. Učenci so vonjali gozd in uživali v čistem zraku. Objeli smo drevo in nato zanihali tako, da smo popadali po tleh. Še malo matematike, množenje je treba vedno uriti. Učenci se niso branili. Računali in pisali so kar s palico po tleh. Pa še malo družabnih iger. Kdo bo prvi postavil tri v vrsto? Učenci vedno v gozdu zelo radi gradijo hiše iz vej. Tudi tokrat so bili ustvarjalni. Pajkova mreža je kar vabila k prepletanju in plezanju ter premagovanju ovir. Na koncu pa še skrivalnice. Hitro tecimo, da nam ne bo treba mižati: preskočimo vejo, preplezajmo podrto drevo in se splazimo pod grm. Kdo miži?
Čas v gozdu je hitro minil. Kosilo nas je pregnalo, čeprav bi ostali še kar nekaj časa.
Zapisala: Nelica Petek
